sobota, 3. oktober 2009

Difficile est se noscere ipsum.

Če bi želela nardit objavo, ki bi opisovala mene in bi bla tisto kar sem jaz, kar čutim, kar si želim, kar sanjam po čem hrepenim ... bi pustila prazno stran. Ampak tega se ne dela, ane?
Nism prazna, al pa brez idej. Nisem brez hrepenenj in čustev. Nisem brez sanj... ampak enostavno več ne vrjamem vanje več. Nevrjamem več, da se načrtovane stvari iztečejo lepo, tok lepo kot sm se jih js zamisla. Zarad tega sm razočarana,preveč.
Zamenjala sm metodo.spontanost.Mogoče je to povezava do lepih stvari? Sicer je precej težko uresničliva - saj pr meni. Vse stvari preveč razmišlam,jih predelujem in delam smiselne zaključke.Srečne zaključke. Bolano, vem.
Izkušne. Sovražim da mi kdo pridiga da jih nimam, ker sem stara 15 let. Marsikaj sem že izkusla,probala,ugutuvila,dojela.Občasno celo ugutavlam,da bi blo velik bol enostavno če bi samo spustila naprej in nebi vedla vsega, kar vem. Ampak ne, to potem nebi bla jaz. Vedno vsako stvar raziščem,si jo razložim, preizkusim.
Zanimajo me te zadeve.Psihologija,sociologija predvsem.Rada potiskam svoje telo v ekstremne situacije.Zanimivo je,kaj vse se da naredit z možgani.Veliko več kot bi na začetku pomislili.Sovražim dejstvo,da se le okoli 11% možganov izrablja.Zavedam se,da če ne bom probala še kakega procenta zdaj dodat,da bo izgubljen.Zadnje čase,sploh glede znanosti,imam v glavi le en stavek: you haven't fail until you stop trying. .
on,ki je uničil in sezidal mnogo stvari.On,ki je vstopil v moje življenje tako nepričakovano,nenavadno.On, ki je tako podivjal mojo domišlijo.

You used to talk to me like
I was the only one around.
You used to lean on me like
the only other choice was falling down.
You used to walk with me like
we had nowhere we needed to go,
nice and slow, to no place in particular.

Konec.Še eden izmed mnogih.Ampak konec nikol ne pomen samo konca.Pomen tut začetek in to je tisto,kar vrjetno vleče ljudi naprej,naprej,naprej,naprej.Samo jas porabim kr dost časa,da dojamem to.Preveč.Veliko,veliko preveč!
Mam načela in vem zakaj se borim.Ustrajam pr svojem in se ne pustim ujet.Rada mam svobodo.Rada mam ljudi brez predsotkov,brez zadržkov,ki vejo kaj hočjo.Rada mam ljudi,ki me sprejemajo takšno kot sem.Nekateri pravjo, da sem drugačna.Ne,sama ne mislm tko.Je pa vrjetno res,da sm samo tisto kar sem in nism pod uplivom družbe,kar je dandanes že redkost.Žalostno.Ampak nič,nič,nič ne bi blo tko če nebi mela ljudi,ki mi povejo kdo sm,kaj sm,kaj želim doseč,k mi povejo stvari ko se mi zameglijo.
Vem,da velikrat neznam povedat,dokazat - pokazat kaj čutm, kolk močno čutm.Velikrat nenajdem pravih besed.Ampak v eno stvar ste lahko prepričani. Ko rečem *rada te mam* mislim resno in nikol ne bom preklicala besede.Nikol ne bom spremenila časa al pa zgodovine, ne.Lahko pa spremenim v sedanjosti.Ampak ko mi nekdo pomeni ogromno, nrdim vse - vse kar je v moji moči,da obdržim (:

Everyday we tell ourselves, we are better off without eachother, but then every morning, when I wake up.. I realize that I love you more, then the day before.


1 komentar: