Če je to ljubezen, mi povej kako jo ustavt, ker jo nočem. Če to ni ljubezen, mi obrazlož ta živlaski vrt v mojem telesu.
Vedno sm ljubila ekstreme, nemogoče ekstreme s katerimi nism mela opravka. Ekstreme, ob katerih mi nikol ni blo treba skrbet, da bi se dejansko zaljubila. Vedno sm bla ob nekom, ki ni meu mojga srca v svojih rokah. Ob nekom, k mi je pisu da sm samo njegova čez teden, dva pa sva končala usak na svojem bregu reke življenja. On pa... počasi, nežno,prijatelsko. Z roko v roki, skupi. Vedno tm kjer sm ga rabla, vedno z nasmehom. Vedno z nečim, kar mi je dajal upanje. Vedno z odgovorom na moje verze, brez uprašanja zakaj bi se spušču v te zadeve.
Totalno drugačen, čist normaln samo ševedno neki posebnega. Unikatnega, neki domačega. Men podobnega, sam čist različnega. Neopisljivo ustvarjeno srečen. Zaupljiv, sam ne naiven. Pameten, samo brez usiljivega učeniškega pridiha. Čist naravn, s svojimi ljubeznimi, svojim humorjem... ki je ševedno tko nalezljiv. Pripravljen na "zdej!" ampak zna počakat.
Še občutek, da se moj strah topi ob njem je čuden. Kot da bi vedla, da si samo želim da v momentu zginejo vsi ljudje. Tko nepopoln, ampak ševedno tko ustvarjen da bi svoje popoldneve preživljala znjim.
So I'll say why don't you and I get together,take on the world and be together forever
Ni komentarjev:
Objavite komentar