Even if the sky...

Nenormalno sončno in res vroče vreme itak napoveduje večere na stadionu ob zahajajočem soncu, sadne kupe in neskončne filozofske pogovore, ki nikol bistveno ne spremenijo življenja. Šola je bla presenetlivo uredu če odmislm da je biu dans torek. Kemijo sm bla, dejansko brez učenja (20 min med informatiko,3min med odmorom) uprašana 4 in mam zaklučeno 3 in še enkrat več mi je ratal dosežt cilj :) Popoldne sm preživela z Anjo, ko sva peljale njenga psa k pasjemu frizerju in se usedle ob sadni kupi, res velki dobri sadni kupi (:
Sicer je zuni prbližno 33°C ampak, sej paše ...baje je še zdravo za telo da se čist spoti (:
Men se zdi tko zanimivo, kako ti nč ni težko. Kako si vedno nasmejan v bližini mene in kako tvoje bol ali man bedne fore zvabjo nasmeh ne glede na to kok se trudm. Čudn občutek ko se moj hrbet in tvoj prednji del tko lepo prilegata ko me zadensko objameš. A ti nikol ni težko, ko te neki prosim da mi pomagaš, pa ti kavalirsko nardiš names mene?
Šele zdej se zavedam, kok bom nekatere drugo leto pogrešala v šoli. Tak dodatek k usem skupi so, čeprov mi grejo na živce ...ševedno ne vem kako bi blo brez njih. ''/ Ampak vrjetno je tut to del življenja, poslavlanje.

That's what I'm afraid of. Not being enough. Not good enough, not smart enough, not pretty enough.
Mamo sem povprašala o mojeem psu. "Če ti rečem ja, se boš nehala učit... &tega nočem. Če ti rečem ne, se boš prou tko nehala učit" "Ne, nebom se nehala ker če bi se zdej nehala bi bla dejansko zares neumna" "Kje bi sploh biu pes, ko naju nebi blo" "V boksu, tut hodnik je dost velik da je notr, še uničt nč ne more" "Sej maš dnar ane?"
Res komi čakam, res res res (: