se zjutri nebi zbudila in sovražla svoje lase, me profesorca kljub opravičilu nebi poslala hodet v hrib na grad, me potem nebi bolel križ še tok bol in me nebi začenjala bolet glava. Sicer pa... nevem kje bi se dal še kej dobrega posrkat, ampak ševedno mislm da je kr uredu dan. Uživam sonce očitno, jutri bo baje dež. Upam sam da ne bom tok mokra, da se mi bojo lasi navlažil ker..zdej k mam kratke se mi pol tko *zasušijo* da mi skočjo do ušes in takrat se res sovražm ^_^
Zadnje 3 dni poslušam skos 2 komada, k te dejansko prislta da si ceu depresiven in žalosten in se počutiš ko drek. Nasplošno lepa komada, res res lepa in ful ne tisto kar poslušam ampak me nardita depresivno in nevem zakaj ampak sta mi res ušeč.
http://www.youtube.com/watch?v=L8q6f4CvINE&ob=av2n
http://www.youtube.com/watch?v=8fMRysmwALc&feature=related
Ko smo glih pr... depresivnih stvareh. (pa na tak sončn dan no, js res znam zbirat -.-)
Bil je soparen dan, nečloveška vročina ki jo je oddajalo sonce je preznojila vsako telo ki se ji je izpostavljalo. Mislila sem, da bom v gozdu našla zavetje pa je bila ta pot samo še ena napaka več, še eno veliko obžalovanje.
Kmalu je vročino zamenjal hinavski veter, njegova moč pa se je dokazovala ob glasnosti šumenja listov. Počasi se ni več razlikovalo kaj je veter, šumenje vode ali moje prodiranje skozi trnovo podrast, ki mi je dajala boleče rane na nogah. Vonj po smrti je bil tako realističen ob pogledu na posek celotnega predela gozda, ki je bil še pred časom tako popoln za fotografijo. Izvirni strah, da se mi bo zgodilo isto ko se me bo nekdo naveličal je prerastel moj razum in znašla sem se v labirintu brez vhoda in izhod prepuščena sama sebi. Meglice, ki so se zvito vile okoli zastrahujoče velike smreke so onemogočile kakršno koli predvidljivost in vsak korak naprej je bila bolj ko ne še ena brca v neznano več. Neverjetno kakšen zasuk se je zgodil v tako kratkem času, saj sem kmalu zaslišala kaplje, ki so počasi polzele po listih in prav vsaka od njih je imela svojo posebno žalostno zgodbo tega morbidnega sveta. Z mrakom je dež pojenjal in noč, kraljica celega sveta se je ulegla čez celoten gozd, ter mi dala vedeti kako zelo nemočno bitje je človek. Polna luna se je razlivala po zaraščenem gozdu. Sence, prepojene z vonjem po strahu so se kazale na vsakem koraku in kazale svojo mogočnost. Imele so na tisoče obrazov ljudi, ki sem jih prizadela in prav si so se mi hoteli maščevati in škodovati. »Paranoja me bo pogubila« sem si mislila, ko sem rila po blatu v katerem je bilo verjetno polno poginulih žuželk. Svetleča rdeča, tako sočna goba se je fokusirala v mojih očeh. Šele takrat sem opazila kako lačna sem bila in to je bilo moje odrešenje tega trpljenja.
Moj spis za slovenščino ! Zdej mormo pa neki o samoti napisat. Vrjetno jo bom povezala z muziko, pa pristala ob gledanju filma s skledo jagod. Mislm da bi blo kr uredu razmišlanje to ^_^Za dans mam samo 2 cilja in 1 načrt še. Delat 1 uro za šolo, se spravt spat bom pol 1. Moj načrt pa je jit spet laufat, s psom. To je pa dalč najbolša stvar kar jih delam zadnje čase. Tko sproščujoče pa svobodno se počutm ko v tisti spokojni tišini pa prijetnemu hladu laufam sam ob svetlobi uličnih svetilk. Tko harmonično ^_^
Še 1 teden pa bo obletnica, 1 leto na Aškerčevi : D
Most of what I remember makes me sure I should have stopped you from walking out the door
Ni komentarjev:
Objavite komentar