Moogoče grem v Zagreb v petek, na koncert Guns n' roses in res si želim ampak sm tko prehlajena da sploh nevem kaj naj sama s sabo delam. V roke me tko zebe, sploh ni pomembno kaj mam oblečeno. Kašlam nenormalno, prov uno suh kašelj da te vse že boli.
Dans zjutri sm misla, da so mi torbo ukradl. Prof. slovenščine me je pol poslala k psihologinji, kjer sm čakal skor 20 minut pol me je napotila k varkotu in... varkota ni blo, sm šla nazaj k psihologinji, sva hotle skupi jit gledat nadzorne kamere takrat se pa moj najljubši profesor oglasi, če kej pogrešam in je on mel mojo torbo ^_^ Tko je bedno, ko me več ne uči :/
Sicer pa sm napisala za nalogo spis o Samoti :
Stala sem na ulici, pod njegovim dežnikom in toplim kuhanim vinom v rokah ko sem strmela v njegove oči. Oči, ki so včasih tako izžarevale vso ljubezen, spoštovanje in veselje da je lahko gledal tudi on v moje. Bile so mrzle, brez prihodnosti. V sebi sem kričala, da bi ga lahko poljubila in rekla naj pozabi, prespi naj odmisli pa ni delovalo, samo goreča želja po spremembah ni nikoli dovolj. Hladno mi je očital prav sleherni trenutek, ki sem ga preživela z drugim. Takrat se je prvič poslovil brez objema in mi obrnil hrbet. Sama sem obstala v množici tisočih ljudi, ki so se smehljaje sprehajali skozi romantično obarvano Ljubljano. Usedla sem se, poklicala prijateljico, narisala portret, spila koktajl, odšla na izlet pa še vedno nisem čutila ničesar. Samo sivina, kljub tisočerim prazničnim lučem in jaz, ki brezglavo tečem zraven. Toliko razlogov in razlag se je bohotilo v moji glavi, da jih je bilo nemogoče nadzorovati in vsako razložiti. Kljub celi gneči, ki se je nabrala ob navidezno počasnem načinu življenja sem bila še vedno sama, sama s svojimi mislimi. Kot da bi imela cel svet v svojih rokah, brez bistva.
Dan, teden, mesec, dokler ni znova prišel, me poljubil in me odpeljal na že dolgo nazaj obljubljene piškote.
in je bla slovarca tko nad mano navdušena, da mam tak talent in nasplošno da sem ful super, da bi lahko še kej za šolsko glasilo napisala. Ja seveda, ceu svet pa mende tut ne bo bral mojih izpovedi, pa čeprau so izmišlejene.V drugem letniku je tko težka matematika. Sploh nevem kaj delamo, niti 10% se mi ne sanja. Ampak nočm inštruktorja, pol to ni več to. Nasplošno mi je škoda dnarja za te zadeve, tut če nebi šov moj. Zdej sm nasplošno v stanju, ko se jokam kaj delam na faking gimnaziji da bi šla na trgovsko in delala nič. Velka želja po tem, velka.
Sam odštevam še do počitnc, sam odštevam do naslednega večera ko bom skos na teqilah, sam odštevam do naslednič ko...
Čez 3 dni bom pa itak v takšni depresiji da se vn ne vidim T_T kr vidim.
Zdej pa... je slučajno ura 20:35 in mam še 2 deci jagodnega soka in precej kemijske naloge.
Going to have looooooooooooads of fun tonight. (: Upam da grem spat še pred 2 zjutri ^_^
Ni komentarjev:
Objavite komentar